V zadnjih dneh se je na Mariborsko in tudi na Ljubljansko kolesarsko mrežo obrnilo več občanov s težavami zaradi povečanega policijskega nadzora nad kolesarskim prometom in zaradi visokih kaznih za neupoštevanje cestnoprometnih predpisov.
Josip Rotar in Gašper Žemva, predstavnika Mariborske in Ljubljanske kolesarske mreže, navajata, da policija najpogosteje sankcionira vožnjo v nasprotni smeri kolesarske steze, kazen za ta prekršek pa znaša več kot odvoz nepravilno parkiranega avtomobila s pajkom v Mariboru. Število podeljenih kazni za kolesarje se je po poročanju časnika Dnevnik v letošnjem prvem polletju povečalo za več kot 100% v primerjavi z enakim obdobjem lani.
“Popolnoma se zavedamo pomembnosti cestnoprometnih predpisov in njihovega izvajanja, saj so ta garant za varno in udobno vključitev vseh udeležencev v prometu. Niso pa predpisi dovolj, saj je navsezadnje infrastruktura tista, ki pogojuje obnašanje ljudi. In dokler bo infrastruktura kolesarjenje onemogočala, vožnjo z avtomobili pa še bolj spodbujala, bodo kolesarji pogosteje tudi kršilci predpisov, saj bodo v to prisiljeni. Pogoste so namreč situacije, ko kolesarji zavestno naredijo prekršek zaradi svoje varnosti,” so zapisali v izjavi za javnost predstavniki omenjenih organizacij.
Nadzor v okviru pooblastil
Na Policijski upravi (PU) Maribor so na vprašanje, ali se je nadzor nad kolesarji povečal, odgovorili: “Nadzor nad kolesarji se ni povečal. Policisti nadzoruje promet v okviru svojih pooblastil in trenutne cestno varnostne problematike. Tako kot ostale udeležence cestnega prometa, policija nadzira tudi promet kolesarjev. Ker kolesarji sami povzročijo približno polovico prometnih nesreč, v katerih so udeleženi, in se povečuje tudi njihova udeležba v cestnem prometu, se to odraža tudi ugotovljenih kršitvah cestnoprometnih predpisov. Zoper kolesarje so policisti na območju PU Maribor največkrat ukrepali zaradi vožnje pod vplivom alkohola, nepravilnosti na vozilu oz. tovoru in zaradi nepravilne strani ali smeri vožnje.”
Rešitve kolesarske problematike
V kolesarskih mrežah so za rešitev trenutne kolesarske problematike podali ključne rešitve. Te predvidevajo ureditev samostojnih kolesarskih poti ali pa da se kolesarske steze, ki so na pločnikih, preuredijo v dvosmerne. Ena od rešitev predvideva, da si kolesarji na določenih odsekih cesto enakovredno delijo z avtomobili in imajo na teh površinah prednost. V tem primeru bi se uvedla posebna talna oznaka – v ZDA je znana pod imenom “Shared lane marking – Sharrow” in je postavljena na sredino voznega pasu. Za kolesarje v območjih za pešce bi veljalo, da se lahko vozijo samo s hitrostjo pešcev, ki imajo na teh površinah absolutno prednost.
“Vsi ti ukrepi so že danes možni v okviru obstoječe zakonodaje. Tudi cena za izvedbo teh ukrepov je minimalna v primerjavi z ukrepi, ki so namenjeni večji pretočnosti avtomobilov. Cena enega krožnega križišča se denimo giblje med 500.000 in 1.000.000 evrov,” zaključita Rotar in Žemva. Z omenjenimi ukrepi bi spodbudili k uporabi koles in vplivali na onesnaženost zraka ter na gnečo na cestah in parkiriščih v mestih.





Tu jaz zadnje čase raje sedem za kolo in odpravim nekam malce prej. Občutek je odličen, ker naredim veliko zase in nekaj malega tudi za okolje. Če bi bilo takih več, bi se kar poznalo. Za zgled bi lahko bili vodilni na občini. V parlamentu so že nabavili nekaj koles za krajše relacije. Zakaj jih ne bi tudi na občini?