V organizaciji AD Štajerska je v Mariboru potekal atletski miting na katerem so bili predvsem v ospredju atleti, ki so poskušali uloviti zadnji vlak za izpolnitev norm za svetovno prvenstvo. Žal pa nobenemu izmed njih ni uspelo. Predstavnica kluba organizatorja Sabina Veit je neuspešno lovila normo v teku na 200 m, kjer je z rezultatom 23,87 s krepko zaostala za B normo, ki znaša 23,30 s. Kasneje je nastopila še v štafetnem teku 4×100 m, kjer so zraven nje nastopile še Alja Sitar, Kristina Žumer in Marlene Ottey. Tudi štafeta je bila neuspešna pri lovljenju norme, za katero je zaostala kar za  tričetrt sekunde.

»Po poškodbi, ki sem jo staknila v Izmirju se mi ni uspelo sestaviti, da bi odtekla normo za svetovno prvenstvo. Lahko rečem, da sem na pol z mislimi že v prihodnji sezoni, ko bom lovila normo za nastop na evropskem prvenstvu in olimpijskih igrah. Danes sem nastopila tudi v štafetnem teku, kjer nam na žalost prav tako ni uspelo doseči predpisane norme. Nekoliko so šepale predaje, kar se je poznalo na končnem rezultatu. Razočaranje po neuspehu je vsekakor prisotno. Zdaj odhajam na dopust, potrebujem kakšen mesec počitka in nato se bom začela pripravljati na naslednjo sezono,« je po neuspešnem lovljenju norme dejala Veitova.

Sabina Veit (Foto: Martina Lunder)

Tudi Jan Žumer v teku na 200 m in Matic Osovnikar na 100 m, sta bila v svoji zadnji priložnosti neuspešna. Žumer  je sicer suvereno slavil na 200 m, a to ni bilo dovolj, da bi si pritekel vozovnico za Daegu. Osovnikar je v kvalifikacijah tekel  10,65 s, nato pa mu je v finalu ponagajal štartni blok. »V finalu mi je odskočil blok, zaradi česar nisem mogel štartati. Niti pomislil nisem, da se mi lahko kaj takšnega pripeti. Nekoliko nam je danes pred začetkom mitinga zagodel dež, kar je vsekakor vplivalo na sam potek le tega, saj je bilo kar nekaj protivetra. Pravo priložnost za izpolnitev norme sem zapravil na državnem prvenstvu, kjer zaradi poškodbe v finalu nisem mogel teči kot bi lahko. Moram biti realen, skozi sezono sem imel veliko priložnosti, da bi izpolnil normo in tako kot ni šlo na prejšnjih tekmah ni šlo tudi danes,« je povedal Osovnikar.

Matic Osovnikar (Foto: Martina Lunder)

Veliko pozornosti je na mitingu požela temnopolta gazela Marlene Ottey. Pri svojih polnih 51 letih je pravi fenomen svetovne atletike. Dobitnica devetih olimpijskih medalj in kar štirinajstih na svetovnih prvenstvih je skupaj s preostalimi članicami štafete lovila normo za nastop v Daeguju. Kot zanimivost omenimo to, da je Marlene od naše najmlajše članice štafete Sitarjeve starejša kar 32 let!

Sabina Veit je veljala za eno izmed favoritinj obeh šprinterskih disciplin in to vlogo je upravičila. Morda je nekoliko težje do zmage prišla na krajši razdalji, kjer je v finalu le za stotinko ugnala Kristino Žumer. Drugi dan prvenstva je v teku na 200 m načrtovala naskok na normo za svetovno prvenstvo, ki znaša 23,30 s, a jo je zgrešila za stotinko manj kot pol sekunde. Tek je sicer pred Žumrovo dobila, vendar po prihodu v cilj le odmahnila z rokami, kar je dalo jasno vedeti, da s svojim tekom ni zadovoljna. Svojo priložnost, da si v zadnjem trenutku le pribori vstopnico za Daegu, bo iskala natanko čez teden dni, ko bo nastopila na mitingu v Mariboru.

Sabina Veit (Foto: Martina Lunder)

Njena klubska kolegica Liona Rebernik, je prvi dan slavila v teku na 400 m, kjer je z rezultatom 54,85 s skoraj za sekundo in pol ugnala Anjo Benko. Tretje mesto je dosegla njena mlajša sestra Dorotea. Tudi v nedeljo pa je Liona domov odnesla medaljo in sicer bronasto na pol krajši razdalji. »S tekom na 400 m moram reči, da sem kar zadovoljna, medtem ko rezultat ni bil najboljši. Morda se mi nekoliko že pozna utrujenost od naporne sezone, vendar to ni izgovor za nekoliko slabši čas, ki sem ga dosegla. Drugi dan pogoji za tek niso bili idealni, zato je bil rezultat tudi temu primeren. V celoti gledano moram biti s svojimi nastopi v Kopru zadovoljna,« je po naslov prvakinje v teku na 400 m dejala starejša od sester Rebernik.

Liona Rebernik (Foto: Martina Lunder)

Mitja Krevs (AD Štajerska) je nekoliko presenetljivo osvojil šele tretje mesto v teku na 1.500 m, kjer je zmagal mladi Tomaž Rozmarič. Uroš Veselič se je s preskočenimi 200 cm veselil drugega mesta v skoku v višino in po osvojenem srebru dejal: »Glede samega rezultata sem kar malce razočaran, saj sem upal na to, da bi uspel preskočiti 205 cm oz. poseči po novem osebnem rekordu. Na začetku sem skakal dobro, potem pa se je vse obrnilo na glavo in nikakor nisem uspel sestaviti dobrega skoka. Svoje je opravila tudi vročina in soparno vreme.«

Marija Šestak je zmagala v troskoku in s svojim najdaljšim poskusom, ki je meril 14.30 m izpolnila A normo za nastop na svetovnem prvenstvu. Po operaciji se je na metališče kopja uspešno vrnila Martina Ratej, ki se je približala šestdesetim metrom. Svoje je delo je dobro opravila tudi skakalka s palico Tina Šutej, ki je ponovno v vzponu forme.

Mariborsko atletiko je v prestolnici tokrat najbolje zastopala Liona Rebernik, ki je tekla na 200 m. V cilje je pritekla kot druga, s časom 24,49 s je zaostala le za Italijanko Martino Giovanetti. Po prihodu v cilj je dejala: »S samim rezultatom, ki sem ga dosegla ne morem biti zadovoljna. Sem pa zadovoljna z uvrstitvijo, saj sem dobila točke, ki štejejo za VN Vzajemne kar je bil tudi moj cilj. Teden močnih in napornih treningov je naredil svoje in na tekmi se mi je kar malo poznala utrujenost. Naslednja tekma na kateri bom nastopila je člansko državno prvenstvo, kjer bom tekla na 400 m, morda pa tudi na pol krajši razdalji. Želim se kar se da najbolje odrezati, da bom lahko z dobrimi občutki odpotovala na univerzijado.« Njena mlajša sestra Dorotea je tek na 200 m končala na osmem mestu z rezultatom 26,34 s. Na štartu pa se še enkrat več v tej sezoni ni pojavila Sabina Veit, ki je bila prijavljena tako v teku na 100 kot 200 m.

Liona Rebernik je osvojila drugo mesto v teku na 200 m (Foto: Martina Lunder)

Na atletske steze naj bi se po poškodbi prav v Ljubljani vrnil Sebastijan Jagarinec. Dan pred tekmovanjem pa se je zgodilo tisto, kar ni želel nihče. Na treningu je med tekom v krivini začutil bolečino v desni nogi. Kot se je kasneje izkazalo gre za poškodbo prepone in zanj je sezona na žalost že končana. »Ne morem verjeti kaj se mi dogaja letos. Skozi pripravljalno obdobje sem garal, da bi na tekmah lahko pokazal kaj zmorem, nato pa mi je poškodba preprečila začetek sezone. Ko je že vse kazalo, da bom končno lahko začel tekmovati pa se je zgodilo tisto kar sem si najmanj želel. Nova poškodba me je prisilila v to, da sezono zaključim še preden sem jo sploh začel. Vse skupaj želim čim prej pozabiti in se dobro pripraviti na naslednjo sezono v kateri želim pokazati to kar letos zaradi poškodb nisem mogel,« je vidno razočaran ob razpletu sezone dejal Jagarinec.

Miha je v svoji paradni disciplini v teku na 400 m tekel v drugi predtekmovalni skupini, v kateri je bil najhitrejši Italijan Michele Tricca. Našemu edinemu predstavniku mariborske atletike, se ni uspelo prebiti med tiste, ki so napredovali v polfinale. Za uvrstitev med najboljših šestnajst mu je zmanjkalo zgolj sedem stotink. V večji meri je za to kot pravi kriv sam.
»Tek je bil izveden taktično izredno slabo. Prvih sto metrov sem začel izjemno počasi, nato pa v drugih stotih metrih preveč pospešil. Tak način teka mi je vzel ogromno energije, kar se je poznalo na mojem končnem dosežku. Če bi od štarta ubral pravo taktiko, bi se zagotovo uvrstil v polfinale. Čas, ki sem ga dosegel niti ni toliko slab, vendar na koncu ko obstaneš v kvalifikacijah to ne pomeni nič. Vem, da sem bil sposoben preboja naprej, vendar ne s takšnim tekom kot je bil današnji. Kljub neuspehu, gledam na svoj nastop kot na veliko izkušnjo, s katere sem se veliko naučil,« je nekoliko razočaran po nastopu povedal Miha.

Miha in ostali člani štafete se bodo v soboto borili za uvrstitev v finale (Foto: Martina Lunder)

S tem pa njegovi nastopi na prvenstvu še niso končani. Čaka ga še štafetni tek 4×400 m, ki bo na sporedu v soboto. Tam se bo poskušal skupaj z ostalimi tekmovalci uvrstiti v finale, ki bo na sporedu v nedeljo, zadnji dan prvenstva. Njegove misli so že obrnjene proti štafetnemu nastopu. »Na posamični nastop sem že pozabil. Vem, kaj sem naredil narobe in zdaj z dvignjeno glavo gledam naprej. V štafeti želim dati od sebe vse kar zmorem v tem trenutku in upam, da bo to dovolj pripomoglo k temu, da se uvrstimo v finale.«

Sebastijan je v zadnjih letih v Sloveniji tako rekoč brez konkurence v teku na 400 m. Tudi priprave na letošnjo sezono so potekale po načrtih, nato pa mu je le štiri dni pred nastopom na finalu atletskega pokala Slovenije, načrte prekrižala poškodba. Ko je že kazalo, da ta le ni hujše narave pa se je vse obrnilo na glavo. Tekmovanja, ki so bila na sporedu je moral eno za drugim odpovedovati in vse do danes še v štartni blok na katerem izmed njih ni stopil. Kaj kmalu naj bi sicer bilo drugače, saj bi svojo sezono naposled le naj pričel konec julija.
Na sezono si se pripravljal odlično. Sledilo pa je tisto, kar je za vsakega športnika najhujše – poškodba. Ta ti je preprečila nastope na tekmovanjih, med drugim po dolgem času nisi pomagal slovenski reprezentanci na evropskem pokalu v Izmirju. Kako si sprejel dejstvo, da tokrat ne boš zraven?

»Mirno lahko rečem, da tako dobro kot sem bil pripravljen pred letošnjo sezono, še nisem bil nikoli. Žal sem se tik pred začetkom tekmovanj na treningu šprintov poškodoval. Sprva je kazalo, da poškodba vendarle ni resnejša, a se je kaj kmalu to dejstvo spremenilo. Na veliko razočaranje sem moral odpovedati nastop v članski reprezentanci, ki se je v Izmirju borila za obstanek v prvi ligi. Vse od leta 2005 sem bil stalni udeleženec tekem evropskega pokala in moram priznati, da mi je bilo zelo težko sprejeti dejstvo, da tokrat ostajam doma. Prav nastop v Izmirju, je bil v mojem atletskem koledarju označen kot eden bolj pomembnih v tej sezoni.«

Kasneje si manjkal tudi na največjem atletskem mitingu v Sloveniji. V Velenju je bila konkurenca odlična, prvič pa si se lahko prepričal koliko je sposoben teči novopečeni Slovenec Brent LaRue. Konkurenca, ki si jo dobil v njem bo v bodoče vsekakor dobra, mar ne?

»Kot vsako leto, so se tudi letos v Velenju potrudili, da je bila konkurenca v teku na 400 m odlična. Atleti, ki tečejo krepko pod 46 sekundami so prava konkurenca za izboljšanje osebnih rekordov, saj te potegnejo za sabo. Vsekakor je prihod Brenta v Slovenijo zame pozitiven. Njegov rezultat 47,75 s, ki ga je odtekel na omenjenem mitingu, je vreden spoštovanja. Zelo sem vesel, da sem v njem dobil konkurenco tudi na slovenskih tleh, kjer sem v vrhu zadnja leta sameval.«

Z njegovim prihodom je tudi slovenska štafeta 4×400 m pridobila veliko. V prihodnje bi lahko vsekakor sestavili štafeto, ki bi se lahko uvrščala tudi na največja tekmovanja. Kaj porečeš na to dejstvo?

»Vsekakor. Državljanstvo je že dobil, zdaj je samo potrebno počakati, da preteče ustrezen čas do takrat, ko bo lahko začel tekmovati za Slovenijo. Po pravilih IAAF mora vsak atlet, ki zamenja državljanstvo, čakati tri leta od pridobitve novega državljanstva. V kolikor pa se vsi vpleteni strinjajo se lahko časovna doba zmanjša na leto dni. Z njim bo veliko pridobila štafeta za katero sem prepričan, da lahko tečemo pod 3:05,00. Ali bomo dovolj hitri, da lahko izpolnimo olimpijsko normo, ki znaša 3:04,00 pa bomo videli v naslednjih letih. Vsi si želimo, da bi nam to uspelo že prihodnje leto. Verjamem, da se bomo v prihodnjih letih uvrščali na največja tekmovanja.«

Je rehabilitacija zaključena?

»Rehabilitacija po poškodbi je zaključena. Terapije v Čatežu pri reprezentančnem fizioterapevtu Khalidu Nasifu so pokazale, da lahko pričnem normalno trenirati. Začel sem z večjimi obremenitvami na treningu in noga se odziva pozitivno.«

Kakšni so cilji sezone po tej poškodbi, ki ti je krepko prekrižala načrte?

»Žal mi je poškodba v prvem delu sezone prekrižala načrte. Pripravljenost več ni na takšnem nivoju kot je bila v začetku junija, a predal se nebom. Ves čas sem ohranjal osnovno kondicijo in verjamem, da nisem vsega izgubil. Čaka me drugi del sezone in s tem tudi nastop na univerzijadi, ki bo v Kitajskem Shenzenu. To tekmovanje je že v začetku bilo označeno kot najbolj pomembno v tej sezoni. Če bi gledal svoje lanske dosežke bi se lahko boril za najvišja mesta, a zdaj po poškodbi je situacija drugačna. Zelo bi bil vesel preboja v finale, s tem bi se mi poplačalo vse to kar se je dogajalo zadnjih sedem tednov.«

Foto: Vid Ponikvar

V Tallinn bo odpotovala 19 članska zasedba, ki bo poskusila doseči kar se da najboljše uvrstitve. Možnosti, da se Slovenija domov vrne z medaljo so velike. Za to naj bi po pričakovanjih poskrbela Barbara Špiler, ki ima v metu kladiva med vsemi udeleženkami s 66,55 m tudi najboljši prijavljen rezultat. Medtem, ko ji kolajna tako rekoč ne bi smela uiti, bo ob Ukrajinki Anni Skydan tudi nedvomno prva favoritinja za zmago. Med ostalimi udeleženci gre vsekakor pričakovati še kakšen finale. Blizu bi mu lahko bila predvsem Sara Berčan, ki je letos v skoku s palico že preskočila 4,10 m.

Miha Ambrožič (Foto: Martina Lunder)

Tudi tokrat pa bo na velikem tekmovanju imel svojega predstavnika AK Poljane. Miha Ambrožič, ki velja za obetavnega tekača na 400 m, odhaja v Tallinn nabirat izkušnje in poskušat doseči kar se da najboljši rezultat. »Konkurenca bo izjemna. Nekatere tekače poznam, saj sem z njimi že tekmoval. Moral bom odteči res idealen tek, če se želim prebiti v polfinale. Vsekakor bo za to potrebna izboljšava osebnega rekorda. Če bi mi kaj od tega dvojega uspelo, bi bil izjemno zadovoljen. Velikokrat se dogaja, da tekači na velikih tekmovanjih tečejo v kvalifikacijah nekoliko slabše od svojih najboljših rezultatov in tukaj vidim priložnost za presenečenje. Sem pa vesel, da bodo nastopili res sami dobri tekači, saj me dobra konkurenca vselej potegne za sabo. Nastopil bom tudi v štafetnem teku 4×400 m, kjer mislim da smo sposobni odteči blizu državnega rekorda in se prebiti v finale. Uspešno sem se pripravljal na največjo tekmo sezone in res si želi, da bi svoje nastope opravil z odliko,« je pred odhodom v Tallinn dejal Miha.

Liona je tekla v drugi kvalifikacijski skupini, kjer je zmagala Rusinja Olga Topilskaya z odličnim rezultatom 51,89 s. Tek je končala na petem mestu z rezultatom 54,14 s in za napredovanjem zaostala za 64 stotink. Prav skupina v kateri je tekla Rebernikova je bila najhitrejša od vseh treh predtekmovalnih skupin. Po nastopu ni sijala od zadovoljstva, saj se je teka kot sama pravi lotila napačno.

Liona Rebernik je svoj nastop na 400 m končala v kvalifikacijah (Foto: Martina Lunder)

»Tekla sem na osmi progi, kar pa seveda ni izgovor za slabši rezultat. Začela sem odločno, vendar prehitro in na prehod na 200 m je bil prehiter. Nisem imela občutka kje so moje tekmice in tudi zaradi tega moj tek ni tekel po načrtih. To se mi je že enkrat zgodilo in kot kaže me ni izučilo dovolj. Napako sem ponovila še enkrat, vendar sem se iz nje tokrat le nekaj naučila. Ob pametnem teku bi se vsekakor lahko uvrstila naprej, saj vem, da sem sposobna teči hitreje. Jutri me čakajo kvalifikacije teka na 200 m, v katere bom krenila povsem sproščeno. Ne pričakujem ničesar, želim pa si napredovanja,« je po nastopu povedala Rebernikova.

Liona Rebernik je že v mlajših starostnih kategorijah veljala za izjemno perspektivno atletinjo, ki je blestela v teku na 100 in 200 m, kasneje pa je njena priljubljena disciplina postala tudi tek na 400 m. Za njo je že pet velikih tekmovanj, nastop v Ostravi bo torej šesti. Prav v Ostravi je začela svoje nastope na velikih tekmovanjih in sicer leta 2007 na mlajše mladinskem svetovnem prvenstvu. Svoj drugi nastop na Češkem si želi končati uspešneje kot prvega in za to ima vsaj po letošnjih rezultatih sodeč kar lepe možnosti.

Liona Rebernik bo v Ostravi lovila dobro uvrstitev (Foto: Martina Lunder)

Svojo najboljšo uvrstitev do sedaj je dosegla na EYOF-u v Beogradu, ko je se je na 100 in 200 m uvrstila v finale in obakrat zasedla končno sedmo mesto. Dober nastop na letošnjem evropskem pokalu v Izmirju, izpolnjeni normi za Ostravo in univerzijado, ji je dal le še dodaten motiv za uspešno nadaljevanje sezone. In kakšne so želje in cilji za nastop v Ostravi, kjer lahko nastopi tako v teku na 200 kot na 400 m?

»Najprej si želim dobrega nastopa v kvalifikacijah teka na 400 m in od tega bo odvisno nadaljevanje prvenstva. Urnik se mi v obeh disciplinah v katerih imam izpolnjeni normi pokriva in ob uvrstitvi v polfinale na 400 m bi ta tek potekal istočasno kot kvalifikacije teka na 200 m. Konkurenca je prava in verjamem, da če bom odtekla nekje okoli svojega osebnega rekorda bi si morala zagotoviti napredovanje, kar je tudi moj cilj. Vsi, ki se uvrstijo na tako veliko tekmovanje so motivirani, dobro pripravljeni in tako je potrebno dati od sebe res maksimum, če želiš doseči vidno uvrstitev.  Odteči moram tako kot znam in rezultat bo prišel sam po sebi,« je svoje želje pred odhodom v Ostravo strnila Liona.

Najboljši rezultat med omenjenimi tremi je pripadel Evi Vivod (AK Poljane), ki se je presenetljivo uvrstila v finale meta kopja, kjer je končala na desetem mestu. Ob tem je nastopala še v mnogoboju in na koncu bila enaindvajseta. »Finala v metu kopja nisem pričakovala, saj sem imela šele 25 prijavljen rezultat. Že s samo uvrstitvijo tja sem presegla svoj cilj in nastopila povsem sproščeno. Nekoliko mi je ponagajal veter in to kar sem dosegla je bil v tistem trenutku maksimum. Glede mnogoboja pa lahko rečem, da sem bila po koncu res razočarana. Že drugič se mi je zgodilo, da mi na veliki tekmi ni in ni šlo. Morda je krivo tudi to, da mi je povišana telesna temperatura pred prvenstvom pobrala nekaj moči. Z izjemo meta kopja, sem bila v vseh disciplinah precej slabša kot sem načrtovala, a vendar z optimizmom zrem naprej in se nadejam dobrih rezultatov že na naslednjih tekmovanjih,« je po prihodu v domovino dejala Vivodova.

Slovenska reprezentanca v Lillu (Foto: Osebni arhiv M.M.)

Njena klubska kolegica Nuša Maver se je prav tako pomerila v mnogoboju, kjer ji je sicer šlo nekoliko slabše kot Evi, a vendar kot sama pravi končna uvrstitev niti ni bila toliko pomembna. »To je bila moja prva večja tekma na kateri pa žal nisem bila najbolj uspešna. Čeprav sem v dveh disciplinah in sicer v metu kopja in teku z ovirami postavila osebni rekord, sem bila v ostalih nekoliko slabša od tega kar zmorem. Sicer pa moram biti, glede na število atletskih treningov ki jih opravim, s tem rezultatom zadovoljna. Že pred začetkom prvenstva sem se zavedala, da bo konkurenca izjemna, kajti na svetovno prvenstvo se uvrstijo res le najboljše mnogobojke, kar se je izkazalo tudi v Lillu,« je o svojem nastopu v Franciji povedala Nuša Maver.

Dorotea Rebernik (Foto: Martina Lunder)

Edina predstavnica AD Štajerska, Dorotea Rebernik je s svojim nastopom v teku na 400 m prijetno presenetila. V Lille je odpotovala z minimalnimi pričakovanji, zato je uvrstitev v polfinale zanjo še toliko večji uspeh. »Želela sem se približat osebnemu rekordu in ob pogledu na štartno listo sploh nisem razmišljala o ničemer. V predteku sem za pol sekunde izboljšala osebni rekord (55,95 s) in kasneje izvedela, da sem se po času uvrstila v polfinale. Zame je bilo to prijetno presenečenje in lahko sem sproščeno stopila na štart polfinala. Tam sem odtekla nekoliko slabše, saj je močno pihalo kar me je kar precej oviralo. Kljub nekoliko slabšemu nastopu, se ne obremenjujem pretirano, saj sem že z uvrstitvijo v polfinale presegla svoja pričakovanja,« je zadovoljna povedala Rebernikova.

Rezultat dvodnevnega tekmovanja je vsekakor pripadel Urošu Veseliču (AK Poljane), ki je v skoku v višino kar dvakrat popravljal svoj osebni rekord. Njegova znamka po novem znaša 206 cm, kar je drugi najboljši rezultat med skakalci v višino v Sloveniji. Pred njim je tako samo še naš olimpijec Rožle Prezelj. Z drugim mestom in preskočenimi 191 cm je klubski uspeh dopolnil še Žan Brus, kateremu je sicer paradna disciplina skok v daljino v kateri je dan poprej zasedel četrto mesto. Žan je sicer doskočil pri 690 cm, imel isti rezultat kot tretjeuvrščeni tekmovalec, vendar je zaradi slabšega drugega poskusa ostal tik pod stopničkami.

Veselje Uroša Veseliča po skoku preko 206 cm (Foto: Martina Lunder)

Eden izmed tistih, ki je veljal za favorita za zmago v teku na 400 m je bil vsekakor Miha Ambrožič, ki je pa je svoj nastop končal dokaj hitro. »Nekje po petdesetih metrih sem začutil bolečino v nogi in odstopil. Konkurenca je bila odlična in žal mi je bilo, da sem moral predčasno zaključiti tek. Razočaranje je vsekakor prisotno, saj si prav na vsaki tekmi želim dobrega teka in dobrih rezultatov. Kljub vsemu pa sezone še ni konec, moram se kar se da najbolje pripraviti na naslednje tekme in predvsem na evropsko prvenstvo za starejše mladince, ki se začne 21. julija,« je po tekmi dejal Miha.

Miha Ambrožič (Foto: Martina Lunder)

Do bronastih medalj so prišle tudi Anja Mesiček v metu diska, Eva Vivod v suvanju krogle in Nuša Maver v skoku v daljino. Mateja Pokrivač (AD Štajerska) se je kot edina predstavnica drugega mariborskega kluba okitila s srebrno medaljo v teku na 1.500 m, kjer je zaostala le za Velenjčanko Leno Jezernik. Vse čestitke si za svoj nastop zaslužijo tudi preostali tekmovalci obeh klubov, ki tokrat niso posegli med dobitnike medalj.

Mateja Pokrivač je bila druga v teku na 1.500 m (Foto: Martina Lunder)